Bibliopedagoško delo s stanovalci doma upokojencev in oskrbovancev – primer dobre prakse v Domu upokojencev in oskrbovancev Impoljca

Izvleček
Branje spada med dejavnosti, ki pozitivno vplivajo na ohranjanje kognitivnih in drugih sposobnosti starejših, oseb s težavami v duševnem zdravju ter oseb z motnjami v duševnem razvoju. Če branje poteka v skupini, je ob tem pomembna tudi socialna komponenta. Ker takšna aktivnost prinaša več pozitivnih učinkov, jo svojim uporabnikom ponujajo različne institucije. Pomembno vlogo pri oblikovanju storitev za dvig kakovosti življenja ranljivih ciljnih skupin pa imata tudi interdisciplinarni pristop in medinstitucionalno povezovanje. V sodelovanju med Knjižnico Sevnica in Domom upokojencev in oskrbovancev Impoljca že enajsto leto uspešno poteka aktivnost pravljičnih in bralnih ur za stanovalce doma. V prispevku so predstavljeni razlogi za vzpostavitev aktivnosti, njen potek in ključni učinki za vključene uporabnike.

Ključne besede: branje, knjižnica, pravljične ure za odrasle, starejši, osebe s težavami v duševnem zdravju, sodelovanje

Uvod
Splošna knjižnica v skladu s svojim poslanstvom in potrebami okolja izvaja različne dejavnosti tudi za uporabnike s posebnimi potrebami. Mednje spada tudi bibliopedagoška dejavnost, katere glavni namen je promocija branja, motivacija za branje in širjenje bralne kulture ter promocija knjižnice kot prostora. Splošna knjižnica s svojim izborom in raznovrstnim gradivom pomeni temelj, ki omogoča različne pristope k promociji branja in širjenju bralne kulture. Pomemben prispevek pri spodbujanju bralnih navad so tudi bibliopedagoške dejavnosti, kakršna je pravljična ura. Tako se je med Knjižnico Sevnica in stanovalci Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca (DUO Impoljca) razvila aktivnost pravljičnih in bralnih ur za odrasle kot ena izmed oblik bibliopedagoške dejavnosti knjižnice z namenom ohranjanja kognitivnih, socialnih, čustvenih in drugih sposobnosti stanovalcev.

Pomen skupnega branja za starejše in osebe s težavami v duševnem zdravju
Številne raziskave so pokazale, da branje zelo pozitivno vpliva na kakovost življenja starejših ter oseb s težavami v duševnem zdravju. Ukvarjanje z branjem upočasnjuje upadanje miselnih sposobnosti starejših ter pomaga preprečevati oziroma upočasnjevati razvoj demence (Krashen, 2010; Gallucci idr., 2009; Stern in Munn, 2010; Verghese idr., 2003). Študija na Finskem je pokazala, da je večje vključevanje starejših v različne kulturne aktivnosti (med njimi tudi branje oziroma poslušanje leposlovja) občutno dvignilo njihovo doživljanje kakovosti življenja (Koponen idr., 2021). Branje v skupini zadovoljuje več temeljnih potreb starejših, med katere spadajo tudi potreba po ohranjanju duševne in delovne svežine, potreba po osebnem medčloveškem odnosu ter potreba po predajanju življenjskih izkušenj in spoznanj mlajšim generacijam (Ramovš, 2003). Redna srečanja različnih interesnih skupin, v katere se vključujejo starejši, pomenijo prostor socialne vključenosti in medsebojnega povezovanja.

Tudi za kakovost življenja oseb s težavami v duševnem zdravju sta zelo pomembna socialna vključenost in občutek pripadnosti, saj se pogosto počutijo negativno zaznamovane s svojo boleznijo oziroma duševno motnjo (Nieminen idr., 2012). Za takšne osebe je lahko vključevanje v skupinske aktivnosti pomembna priložnost za opolnomočenje in socialno integracijo. Raziskave so pokazale, da je ustrezno strokovno izvajana biblioterapija učinkovita metoda za zdravljenje duševnih motenj, kot so depresija in tesnobne motnje, za predelovanje izgub in travm, spoprijemanje z vrstniškim nasiljem ter krepitev odnosov v družini (Sevinç, 2019). V projektu bralnih skupin za osebe s težavami v mentalnem zdravju se je pokazalo, da je branje literature v skupini dobro izhodišče za pogovor, refleksijo, medosebno uglaševanje in vzpostavljanje drugačnih odnosov (Gray idr., 2016).

Pravljične ure za odrasle v DUO Impoljca – primer dobre prakse v Posavju
Pričakovani pozitivni učinki so k sodelovanju in pripravi skupne aktivnosti spodbudili Knjižnico Sevnica in DUO Impoljca. Začetek izvajanja pravljičnih ur za odrasle sega v april 2011. Ker je šlo za nov projekt, so ga najprej predstavili na strokovnem timu DUO Impoljca in vključili socialno službo, ki je koncept pravljičnih ur za odrasle predstavila vsem stanovalcem po posameznih enotah na »domskih skupnostih«. V okviru domskih skupnosti so socialne delavke preverile interes pri stanovalcih in naredile seznam posameznikov, ki so se odločili za sodelovanje. Predvidevali so, da bodo zanimanje za udeležbo izrazili predvsem stanovalci s težavami v duševnem zdravju, ki so bili načrtovani kot ciljni udeleženci, a so interes za udeležbo izkazali tudi stanovalci z motnjo v duševnem razvoju. K vključitvi v skupino je delovna terapevtka DUO Impoljca dodatno povabila tudi druge stanovalce, za katere je ocenila, da bi lahko pri poslušanju pravljic in pogovorih ustrezno sodelovali, pridobili lastno izkušnjo in se na osnovi le-te kasneje odločili za kontinuirano udeležbo. Skupina je tako vse od začetkov precej heterogena. Pravljičnih ur, ki praviloma potekajo enkrat mesečno, se običajno udeležuje od osem do deset stanovalcev. Nekateri med njimi se te aktivnosti udeležujejo od začetka, drugi se je zaradi različnih razlogov (poslabšano zdravstveno stanje, odhod v bivalno enoto ali v drug dom ipd.) niso mogli več udeleževati in so jih nadomestili novi uporabniki. Skupino vodita bibliotekarka iz Knjižnice Sevnica in delovna terapevtka iz DUO Impoljca.

Ob načrtovanju aktivnosti sta strokovna vodja doma in delovna terapevtka bibliotekarko seznanili z značilnostmi in sposobnostmi stanovalcev, da bi bil izbor pravljic ustrezen in metode dela prilagojene njihovim potrebam in sposobnostim. Na podlagi omenjenih informacij, strokovne usposobljenosti in poznavanja literarnih del bibliotekarka po lastni presoji za vsako srečanje izbere pravljico oziroma krajšo zgodbo ter pripravi izhodiščna vprašanja za pogovor o tem, kako so uporabniki doživeli prebrano zgodbo. S pripravljenim gradivom pred izvedbo pravljične ure seznani delovno terapevtko. Pri izbiri pravljice je pozorna na to, da lahko njeno vsebino poveže z njihovim vsakdanom ali doživetji iz otroštva. Hkrati je pozorna na to, da stanovalci čutijo svobodo glede izražanja ranljivih vsebin. Tema zgodbe je pogosto povezana tudi z letnim časom oziroma prazniki (npr. božič, velika noč, gregorjevo ipd.). Običajno je na vsakem srečanju izhodišče druga pravljica oziroma zgodba, nekajkrat pa so zgodbo ponovili, če je minilo že več let, odkar je bila obravnavana na srečanju. Nekaj primerov pravljic oziroma zgodb, ki so bile obravnavane na pravljičnih urah s stanovalci: Razbita vaza, kitajska pravljica, spominska črtica Črn kruh ob progi iz knjige Hotel sem prijeti sonce Toneta Partljiča, črtica Zdaj sem tè príšla Toneta Partljiča, kratka pravljica Jazbečeva ljubezen iz knjige Zvesti jazbec Neže Maurer, Punčka in velikan Neli Kodrič Filipić, Čudežni prstan Petra Svetine, zgodba Kdo bi tako ravnal? iz knjige Svetilnik v nevihti: zdravilne zgodbe iz Indije, Mesečinska struna in Mali parkelj Malič Svetlane Makarovič, Priklenjeni slon Jorgeja Bucaya in druge.

Srečanja potekajo tako, da je uvodni del namenjen pogovoru o takratnem počutju in doživljanju. Tako skušata voditeljici skupine ustvariti primerno vzdušje za začetek pravljične ure. Nato bibliotekarka predstavi naslov izbranega dela in napove temo, o kateri bo tekel pogovor. Sledi branje pravljice, kar vedno stori bibliotekarka. Ker ima bibliotekarka pri roki samo en izvod pravljice, imajo udeleženci možnost, da si ga med pogovorom ogledajo in prelistajo. Po prebrani zgodbi lahko udeleženci izrazijo občutke in misli, ki so se jim porodili ob poslušanju. Nato bibliotekarka zastavi uvodno vprašanje, ki je dovolj široko in preprosto zastavljeno, da pogovor lažje steče. Na podlagi odzivov bibliotekarka vodi usmerjen pogovor, ki se navezuje na tematiko zgodbe. Pri tem skuša v pogovor vključevati vse udeležence. Vanj se po potrebi in občutku vključuje tudi delovna terapevtka, predvsem kadar oceni, da je to potrebno zaradi psihopatološke simptomatike. Ker dobro pozna diagnoze in osebnostne značilnosti stanovalcev, lažje začuti, kdaj je potrebno interveniranje, da skupinska dinamika ohrani terapevtske oziroma bibilopedagoške značilnosti.

V tistem delu pogovora, ki se navezuje na zgodbo, skušata voditeljici odzive članov skupine povezovati s tematiko zgodbe, v uvodnem in zaključnem delu srečanja pa omogočata stanovalcem, da spregovorijo o vsem, kar doživljajo in je za njih pomembno, o dogodkih, občutkih, odnosih, včasih podajo tudi kakšno kritiko. Voditeljici pri tem poskrbita, da se čutijo slišane, vključene in da je njihovo doživljanje ustrezno ovrednoteno. Posebej sta pozorni, da pogovor ostaja spoštljiv ter da udeleženci skupine drug drugemu dovolijo izražati svoje doživljanje. Ob koncu srečanja lahko udeleženci, ki si to želijo, dobijo pobarvanko, ki je vsebinsko povezana s prebrano zgodbo, in jo nato pobarvajo v prostem času ali na eni izmed delavnic, ki potekajo v okviru domske oskrbe. Bibliotekarka jim občasno pripravi tudi droben izdelek iz papirja z mislijo iz zgodbe.

Srečanja skupine potekajo mesečno, predvidoma od septembra do junija, trajajo pa približno uro in pol. Zadnje srečanje pred poletjem je izvedeno kot zaključek aktivnosti in je bolj družabne narave. Včasih poteka kot krajši izlet ali sprehod po bližnji okolici, predvsem pa gre za sproščen pogovor, ki ga včasih obogatijo tudi s krajšo zgodbo. Udeleženci za sodelovanje in udeležbo v skupini prejmejo tudi drobno pozornost Knjižnice Sevnica ter pohvalo za udeležbo na aktivnosti. Tako dodatno ovrednotijo njihov trud in redno obiskovanje pravljičnih ur za odrasle.

Skupina se je pridružila tudi vseslovenskemu projektu Nacionalni mesec skupnega branja in izvedla nekaj bralnih ur, pri katerih so stanovalci aktivno glasno brali enostavna besedila. Bibliotekarka je izbrala predvsem lahko branje (enostavno besedišče, kratki stavki), da so bralci lažje sledili besedilu, npr. Cvetje in ogenj: lahko branje Aksinje Kermauner, Moda in neroda: lahko branje iste avtorice, Tu je doma ljubezen: lahko branje Karoline Kolmanič, Visoška kronika Ivana Tavčarja, priredba Saše Fužir, in druge. Za aktivno branje so se stanovalci odločali prostovoljno, nekateri pa so besedila zgolj poslušali. Pri bralnih urah niso izvajali usmerjenega pogovora. Izkušnja aktivnega branja pred poslušalci je bila za nekatere stanovalce zelo pomembna, saj je v njih krepila občutek ponosa, sposobnosti in s tem dobre podobe o sebi.

Učinki pravljičnih ur za odrasle na udeležence
Učinke pravljičnih ur na uporabnike izvajalki preverjata z opažanjem odzivov uporabnikov, lastno evalvacijo in evalvacijo z uporabniki. Vključeni stanovalci se aktivnosti udeležujejo redno in – posebej med epidemijo – izražajo pričakovanje glede izvedbe. Da aktivnost odgovarja na določene potrebe stanovalcev, kaže tudi dolgotrajna vključenost nekaterih uporabnikov. Pravljične ure za uporabnike pomenijo izstop iz vsakodnevne rutine in obogatijo njihovo doživljanje. Pomenijo priložnost, da v varnem okolju in ob bogati vsebini prebranih besedil spregovorijo o svojem doživljanju, spominih, izkušnjah, čustvih, odnosih in podobno. Pri tem je pomembno, da soizvajalka skupine prihaja iz druge ustanove, zato jo doživljajo kot gostjo, nekoga iz »zunanjega sveta«, kar tudi glede odnosov pomeni obogatitev za uporabnike. Kot zunanji izvajalki ji pogosto zaupajo določene občutke, ki jih zaposlenim znotraj zavoda ne, saj jih doživljajo drugače. Prek poslušanja zgodb ohranjajo stik z bogastvom slovenskega jezika in krepijo svoje miselne sposobnosti, z vživljanjem v junake besedila pa se razvijajo tudi sposobnosti empatije in čustvovanja. Izvajalki nista zaznali, da bi udeležba na pravljičnih urah vplivala na bralne navade in bralne zmožnosti vključenih uporabnikov. Glede na primanjkljaje stanovalcev, ki se udeležujejo pravljičnih ur za odrasle, se postavlja vprašanje, ali jim psihofizično stanje to sploh omogoča. Vsekakor pa dejavnost pri njih ohranja pozitiven odnos do branja, do zapisane besede. Srečanja na uporabnike pogosto delujejo pomirjujoče in sproščujoče. Hkrati pa zaradi vključevanja stanovalcev iz različnih oddelkov doma pomenijo tudi priložnost za krepitev socialne mreže. Evalvacija je pokazala tudi, da je pri določenih uporabnikih, ki kontinuirano sodelujejo v pravljičnih urah za odrasle, opazen napredek predvsem v naslednjih prvinah: zmožnost posvetiti pozornost sočloveku, povečanje pozornosti/koncentracije kot kognitivne prvine, sposobnost dovoliti si izraziti življenjska razočaranja, ubesediti bolečino in s tem opustiti manj konstruktivne načine izražanja (jokavost, agresija, ignoriranje), večja zmožnost sočustvovanja oziroma empatije do težav souporabnikov, priklic spominov pa deluje tudi kot trening za izboljšanje spominskih funkcij.

Prilagoditve med epidemijo COVID-19
Med epidemijo so veljale za domove upokojencev in oskrbovancev posebne omejitve glede obiskov, kar je v preteklih dveh letih vplivalo tudi na izvajanje pravljičnih in bralnih ur. Bibliotekarka ni smela biti več navzoča na srečanjih skupine, zato je v tem času posnela branje in posredovala posnetek zgodbe, ki ga je delovna terapevtka predvajala stanovalcem. Ti so se zbrali po enotah (t. i. mehurčki) in poslušali posneto zgodbo, po poslušanju pa je delovna terapevtka spodbudila kratek pogovor o vsebini zgodbe. Tako so stanovalci ohranjali stik z aktivnostjo in soizvajalko skupine. Stanovalci so posnetek poslušali z zanimanjem, s pogostimi vprašanji o tem, kdaj jih bo bibliotekarka znova obiskala, pa so pokazali, da pogrešajo neposreden stik z izvajalko aktivnosti. Pozitivno pri t. i. virtualni obliki pravljičnih ur za odrasle je bilo, da se jih je udeležilo več stanovalcev, saj so se izvajale na posameznih enotah. S tem se je omogočila prisotnost tudi tistim, ki zaradi okrnjene mobilnosti ali predvsem zaradi pomanjkanja volje običajno ne zmorejo priti do prostora, ki je namenjen aktivnosti. Po prenehanju izvajanja preventivnih ukrepov v zvezi z epidemijo so se pravljične ure za odrasle nadaljevale na ustaljen način. Čeprav je v interesu izvajalcev in udeležencev skupine, da pravljične ure potekajo v živo, bo način izvajanja aktivnosti glede na zdravstveno situacijo treba prilagajati tudi v prihodnje.

Sklep
Pravljične ure za odrasle in starejše osebe s težavami v duševnem zdravju, ki potekajo v sodelovanju med Knjižnico Sevnica in DUO Impoljca, so postale dolgoročna aktivnost, ki že več kot desetletje poteka v zadovoljstvo vključenih stanovalcev. S to aktivnostjo Knjižnica Sevnica uresničuje tudi pomemben del svojega temeljnega poslanstva, saj deluje za vse prebivalce svoje občine. Na osnovi načel prostega in enakopravnega dostopa do zapisanih dosežkov človeškega znanja zadovoljuje intelektualne in kulturne potrebe prebivalcev občine Sevnica, podpira vseživljenjsko učenje in razvija pismenost ter tako prispeva k vsestranskemu napredku vsakega posameznika in skupnosti. V tem smislu izvaja različne dejavnosti tudi za uporabnike s posebnimi potrebami. Pomembno je, da se splošna knjižnica povezuje z drugimi knjižnicami, kulturnimi ustanovami in organizacijami, si izmenjuje izkušnje pri izvajanju skupnih projektov in tako soustvarja podobo kraja in širše skupnosti, dviguje ugled knjižnice in ustanovitelja ter ne nazadnje dviga raven življenja vsem v skupnosti. Pravljične ure za odrasle v DUO Impoljca so dober primer sodelovanja med ustanovami in interdisciplinarnega pristopa. Pomenijo obogatitev življenja za vključene stanovalce, z njimi si krepijo socialno mrežo, kar pripomore k večji socialni vključenosti in medsebojnemu povezovanju. Z aktivnostjo se udeleženci poleg druženja srečujejo z umetnostnimi besedili. To stanovalcem odpira široko paleto možnosti, da ohranjajo kognitivne sposobnosti, krepijo pozornost, koncentracijo, razvijajo empatijo in se poistovetijo z liki, z njimi sočustvujejo in so tako spodbujeni, da tudi sami spregovorijo o svojih bolečih izkušnjah.

Viri in literatura

Gallucci, M., Antuono, P., Ongaro, F., Forloni, P. L., Albani, D., Amici, G. P., Regini, C. (2009). Physical activity, socialization and reading in the elderly over the age of seventy: What is the relation with cognitive decline? Evidence from ‘‘The Treviso Longeva (TRELONG) study’’. Archives of Gerontology and Geriatrics 48(3), 284–286.

Gray, E., Kiemle, G., Davis, P., Billington J. (2016). Making sense of mental health difficulties through live reading: an interpretative phenomenological analysis of the experience of being in a Reader Group. Arts & Health 8(3), 248–261.

Koponen, T., Löttyniemi, E., Arve, S., Honkasalo M.-L. in Rautava P. (2022). Experienced Quality of Life and Cultural Activities in Elderly Care. Ageing international, 1–13.

Krashen, S. (2010). The Role of the Library in Delaying or Preventing Dementia. Teacher Librarian 38(2), 42–43.

Nieminen, I., Ramon, S., Dawson, I., Flores, P., Leahy, E., Pedersen, M. L. in Kaunonen, M. (2012). Experiences of Social Inclusion and Employment of Mental Health Service Users in a European Union Project. International Journal of Mental Health, 41(4), 3–23.

Ramovš, J. (2003). Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerontagogika. Inštitut Antona Trstenjaka.

Sevinç, G. (2019). Healing Mental Health through Reading: Bibliotherapy. Current Approaches in Psychiatry. Psikiyatride Guncel Yaklasimlar 11(4), 483–495.

Stern, C. in Munn, Z. (2010). Cognitive leisure activities and their role in preventing dementia: a systematic review. International Journal of Evidence-Based Healthcare 8(1), 2–17.

Verghese, J., Lipton, R. B., Katz, M. J., Derby, C. A., Kuslansky, G., Ambrose, A. F., Sliwinski, M. in Buschke, H. (2003). Leisure activities and the risk of dementia in the elderly. New England Journal of Medicine 348(25), 2508–2516.