30. obletnica smrti pionirja slovenskega stripa Milka Bambiča (1905–1991)

Uvod
Letos mineva 30 let od smrti slovenskega tržaškega slikarja, karikaturista, striparja, mladinskega pisatelja, publicista, likovnega kritika in izumitelja Milka Bambiča. Bil je predstavnik generacije slovenske likovne avantgarde med obema vojnama (Milko Bambič, 2021).

Kljub temu, da se je v primerjavi s sodobniki in primorskimi rojaki (Ivan Čargo, Avgust Černigoj, Veno Pilon, Lojze Špacapan) manj izpostavljal, je bil zagotovo ena osrednjih osebnosti kulturne zgodovine 20. stoletja na Primorskem. Govoril je devet jezikov. Pri risanju je bil enako spreten z desno in levo roko. Njegova sposobnost tako likovnega kot tudi besednega izražanja je pripomogla k temu, da se je uveljavil kot vodilni ilustrator slovenskih tiskov v Italiji in kot vodilni likovni kritik med zamejskimi Slovenci. Je tudi avtor prvega slovenskega stripa in v mladinski ilustraciji velja za enega najbolj domiselnih slovenskih ilustratorjev (Šijanec, 1961, str. 512).

Kot izumitelj je deloval na področju tiska, pisalnega stroja in elektronike ter bil lastnik več mednarodnih patentov (Kravos, 2005, str. 23). V tridesetih letih prejšnjega stoletja je oblikoval reklamni napis za mineralno vodo Radenska (tri srca), ki se kot zaščitni znak blagovne znamke Radenska uporablja še danes.

Bambičevo življenje in delo v svetu časnikov, revij in knjig
Milko Bambič je bil rojen 26. aprila 1905 v Trstu. Vse do prvega razreda nemške realke se je tam tudi šolal. Risati je začel že zelo zgodaj, v osnovni šoli, obiskoval pa je tudi zasebno slikarsko šolo takrat v Trstu zelo znanih bratov Rendič (Milko Bambič 1905–1991, 1992, str. 66). Po koncu prve svetovne vojne se je z razpadom avstro-ogrske monarhije Evropa izrazito spremenila, saj sta Istra in Primorska z goriškim in tržaškim delom pripadli Italiji. Italijanske oblasti so množično zapirale slovenske srednje šole in Idrija je postala pribežališče za številne dijake z Goriškega in Tržaškega (Kavčič, 2005, str. 30). Tako se je Bambič leta 1919 vpisal na realko v Idriji, kjer je štiri leta kasneje tudi maturiral.

Bil je eden od pobudnikov idrijskega Srednješolskega krožka, ki je poskrbel za živahno kulturno dogajanje. Sourejal je idrijski dijaški list Obzor, ga razmnoževal in zanj pod psevdonimom Banetov tudi pisal. Nanj je močno vplival učitelj risanja, slovenski slikar Lojze Špacapan, ki ga je vpeljal v svet futurizma in avantgarde. Že kot dijak se je preživljal s slikanjem in z izdelovanjem plakatov ter kulis za različne prireditve. Z ilustracijami je začel opremljati mladinske liste, ki so izhajali v Idriji, Tolminu in Trstu (Jelinčič, 1955, str. 50).

Študij je nadaljeval na visoki trgovski šoli Revoltella v Trstu in se hkrati še naprej udejstvoval na likovnem, izumiteljskem, ilustratorskem in narodnoobrambnem področju. Zaradi delovanja v različnih slovenskih društvih, med drugim je bil tudi tajnik in knjižničar akademskega društva Balkan, je postal trn v peti italijanskim oblastem (Milko Bambič 1905–1991, 1992, str. 66).

Leta 1925 je ilustriral prevod Cankarjevega Hlapca Jerneja v italijanščino, naslednje leto pa znamenite Kolačke Poldeta Paljka, zbirko besedil za pouk slovenščine, ki jo je fašistična oblast večkrat zasegla (Merkù, b. d.). Poskušal se je vpisati na umetnostno akademijo v Benetkah, vendar so ga na sprejemnih izpitih zavrnili. Sam Bambič je bil prepričan, da se je to zgodilo zaradi političnih razlogov.

Leta 1927 je v časopisu Naš glas: glasilo udruženja slovenskih srednješolcev v Italiji objavil strip Bu-Ci-Bu, ki velja za prvi slovenski strip. V njem se je dalo prepoznati Mussolinija in njegov vzpon na oblast, bilo pa je tudi nekaj namigov o njegovem koncu (Globočnik, 1997, str. 385). Uspelo mu je objaviti samo štiri zgodbe, saj so ga zaradi suma prevratništva aretirali in izgnali.

Pred fašističnim režimom se je bil primoran umakniti v Jugoslavijo. Preselil se je v Ljubljano, kjer je kmalu po prihodu začel ilustrirati za časnik Jutro. Vpisal se je na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, a je ni dokončal.

Skupaj s Filipom Omladičem je začel izdajati satirični časopis Skovir, ki je izhajal v letih 1928 in 1929. V njem je s portretnimi karikaturami predstavil vrsto tedanjih slovenskih kulturnikov (Globočnik, 2011, str. 107).

Leta 1929 je za eno leto zapustil Ljubljano in se preselil v Zagreb. Tam se je seznanil z Ivom Severjem, ki je bil pripravljen financirati izdajo revije. Tako je nastala Samorodnost: ilustrovana revija za življenje, umetnost in kritiko. V njej so izhajali spomini Riharda Jakopiča in reprodukcije slovenskih umetnikov. Bambič je bil njen ilustrator.

Po povratku v Ljubljano se je posvetil napredku tiskarske grafike in barvne tehnike. Leta 1932 je z ilustracijami opremil knjigo Josipa Ribičiča Miklavževa noč. Te ilustracije veljajo za prve barvne litografije v slovenski mladinski književnosti. Z ofsetnim litografskim postopkom je Bambič postavil mejnik v razvoju mladinskih izdaj v barvah (Abram, 1990, str. 92).

Tudi sam je bil mladinski pisatelj. Za slikanico Kralj Honolulu je leta 1935 prejel prvo nagrado Mladinske matice, pet let kasneje pa prvo nagrado Vrtčeve knjižnice za ilustrirano povest Fižolčki (Cvelbar, 2005, str. 5).

Leta 1943 se je vrnil v Trst. Takoj po osvoboditvi Trsta je sprejel službo tolmača pri Okrajnem narodnoosvobodilnem odboru v Trstu (Antič, 2001, str. 99). Še naprej je deloval na več ravneh: kot slikar, risar, ilustrator, karikaturist, izdelovalec plakatov in reklam ter pisec politično angažiranih besedil, s čimer je posegel v tedanji boj za slovenske nacionalne in socialne pravice (Milko Bambič 1905–1991, 1992, str. 26). Njegove ilustracije, karikature in besedila najdemo v številnih časnikih: v Primorskem dnevniku, za katerega je izdelal tudi glavo z znakom OF, Ljudskem tedniku, goriškem tedniku Soča, v glasilu primorskih dijakov Glas mladih itd.

Sodeloval je pri ustvarjanju mladinske revije Galeb, ki je začela izhajati leta 1954. Vanjo je uvedel večbarvni tisk IRIS in prispeval ilustracije zgodb in pesmi, vinjete za zaglavja in občasno tudi naslovne strani (Milko Bambič 1905–1991, 1992, str. 34). V Galebu je objavil tudi stripe Čudoviti nos, Jap ter Polet na Luno. Njegov slog je poln hudomušnosti, odlikuje ga tudi pretanjen občutek za otroško občutljivost. Leta 1986 je za uspehe na področju uveljavljanja stripa v našem kulturnem okolju prejel nagrado andrija.

Kot likovni kritik je za radio in različne časopise pisal poročila o razstavah in spominske zapise likovnih umetnikov. Prav tako je avtor številnih predstavitev umetnikov v razstavnih katalogih. Cenjen je bil tudi v italijanski publicistiki, uveljavil se je kot vodilni slovenski likovni kritik v Italiji. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem.

Zaključek
Milko Bambič je bil v svojem življenju tesno povezan s svetom časnikov, revij, knjig in tiskarn. Kot vodilni ilustrator slovenskih tiskov v Italiji je poskrbel, da so imeli šolarji na Tržaškem tudi v povojnih težavnih letih na voljo barvno in ilustrativno bogate knjige. Kot narodnozaveden Slovenec se je čutil poklicanega, da s svojimi ilustracijami otroške literature, učbenikov in šolskih beril v mladih na Primorskem utrjuje narodno zavest. Ilustriral je čez sedemdeset knjig in učbenikov. Leta 1989 mu je Slovenska kulturno-gospodarska zveza v Čedadu podelila najvišje priznanje – odličje boja in dela – v zahvalo za ustvarjalno in dragoceno delo na področju likovnega izražanja in kritike. Umrl je 20. maja 1991 v Trstu.

O tem izredno ustvarjalnem in vsestranskem umetniku v Slovanski knjižnici pripravljamo spominsko razstavo, ki si jo bo mogoče ogledati od 16. novembra do konca tega leta v 2. nadstropju Slovanske knjižnice na Einspielerjevi ulici 1 v Ljubljani. Vabljeni k ogledu!

Viri in literatura

Abram, L. (1990). Milko Bambič: neizčrpen ustvarjalni duh slavi 85. življenjski jubilej. Jadranski koledar, 89–93.

Antič, I. (2001). Risar z meje: deset let od smrti Milka Bambiča. Revija Srp, 9(45-46), 98–104.

Cvelbar, J. (maj 2005). Umetnikovo življenje. Škrat, 5, 3–5.

Globočnik, D. (1997). Milko Bambič – karikaturist. Primorska srečanja, 193, 384–390.

Globočnik, D. (2011). Skovir (1928–1929). Revija Srp, 19(103-104), 105–108.

Jelinčič, Z. (1955). Milko Bambič: slikar. Galeb, 2(2), 50–51.

Kavčič, J. (2005). Milko Bambič (1905–1991) in njegova idrijska leta. Komunitator, 5(26), 30–31. http://www.fmr.si/uploads/komunitator/junij05.pdf

Kravos, M. (26. 4. 2005). Milko Bambič – aprilski človek: zapis ob 100 letnici rojstva. Primorski dnevnik, 61(98), 23.

Merkù, J. (b. d.). Bambič, Milko (1905–1991). Slovenska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001460/

Milko Bambič. (5. 5. 2021.). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Milko_Bambi%C4%8D

Milko Bambič 1905–1991: življenje in delo. (1992). Goriški muzej; Svet slovenskih organizacij.

Radenska logo. (22. 5. 2017). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https://en.wikipedia.org/w/index.php?curid=29470989

Šijanec, F. (1961). Sodobna slovenska likovna umetnost. Obzorja.