23. okrogla miza o prostem dostopu do informacij
Vsako leto Hrvaško knjižničarsko društvo, Komisija za prost dostop do informacij in svobodo izražanja organizira okroglo mizo ob dnevu človekovih pravic, 10. decembru. Letošnja je imela naslov Povratak korijenima.
Osrednja tema okrogle mize je bila posvečena osnovni ideji prostega dostopa do informacij in svobode izražanja z željo ozaveščanja in poudarjanja potrebe po svobodi izražanja ter pomembnosti zagotavljanja prostega dostopa do informacij.
Dijana Kesonja (Sloboda izražavanja i njezina ograničenja) dela v Uradu hrvaške varuhinje človekovih pravic. V referatu je predstavila pregled pooblastil in pristojnosti urada, predvsem z vidika pooblaščenke Hrvaškega sabora za zaščito in promocijo človekovih pravic, kot osrednjega organa za zatiranje diskriminacije. V ospredju je bila predstavljena svoboda izražanja in razlaga, kje se končajo meje te svobode ter začne sovražni govor, ter obravnava lažnih novic in dezinformacij ter kakšne posledice imajo ti pojavi na družbo. Poseben poudarek je namenila določenim postopkom, ki jih urad izvaja v odnosu do literature ter sodobnih kulturnih in oglaševalskih vsebin. Zajela je tudi primere iz prakse, ki se nanašajo na zaščito svobode izražanja, tudi kadar gre za vsebine, ki žalijo, vznemirjajo in šokirajo. Izpostavila je nekaj primerov iz raziskave med mladimi, ki kažejo, da lahko zaradi sovražnega govora pride celo do samomorov. Poudarila je, da se število pritožb v zadnjih letih povečuje, sploh zaradi digitalnega sveta, v katerem so možnosti sovražnega govora vse bolj pogoste.
Božica Dragaš (vodja Knjižnice Marina Držića): Mogu li nam korisnici vjerovati? Ko gre za svobodo informiranja, so v smernicah IFLA poudarjena stališča, da bi morala splošna knjižnica zajemati celoten spekter človeških izkušenj in mnenj, osvobojenih vsake oblike cenzure. Prav tako naj bi splošna knjižnica skušala zadovoljiti potrebe vseh skupin uporabnikov v skupnosti, zato mora pridobivati raznovrstno gradivo in omogočati uporabnikom dostop do različnih virov informacij, da bi zadovoljila različne potrebe ljudi vseh starosti, interesov, izobrazbe ali družbenega statusa. To je v skladu s pravico vsakega posameznika do svobode mišljenja in izražanja, kar vključuje tudi svobodo iskanja, sprejemanja in širjenja informacij ter idej prek kateregakoli medija in ne glede na meje, kot je izrecno navedeno v Splošni deklaraciji človekovih pravic Združenih narodov.
Zato se v knjižnične zbirke strokovnega gradiva vključujejo tudi dela, ki niso znanstveno utemeljena, vsebujejo nepouzdane in neverodostojne informacije, pri čemer lahko uporaba take vrste nasvetov na primer škoduje človekovemu fizičnemu ali duševnemu zdravju. Enako tako, da bi zadovoljile različne uporabniške interese, se v okviru knjižničnih programov organizirajo razprave, predavanja in delavnice, na katerih se spodbujajo nepouzdane in neverodostojne vsebine.
Po drugi strani pa vsebine, ki temeljijo na zanikanju dejanske resnice, relativizaciji dosežkov znanosti ter dajanju prednosti osebnim stališčem, teorijam in vrednostnim sodbam, so v nasprotju s temelji informacijske znanosti in knjižničarstva kot stroke. Raziskave kažejo, da javnost dojema knjižnice kot zanesljive in verodostojne ustanove, ki varujejo dejstva in znanje. Mednarodna in hrvaška knjižničarska skupnost že dolgo prepoznava potrebo po aktivnem vključevanju knjižnic pri zatiranju širjenja lažnih novic in nepreverjenih virov informacij ter poudarja pomembno vlogo, ki jo ima knjižnica pri tem.
Navedene nasprotujoče si naloge splošne knjižnice postavljajo knjižničarje pred številna vprašanja: ali naj med nabavno selekcijo in vrednotenjem gradiva razlikujejo med publikacijami, ki so zanesljive in znanstveno utemeljene, in tistimi, ki niso, ali lahko z obstoječimi orodji za obdelavo vsebine in knjižničnimi opisi naredijo razliko med tema dvema vrstama gradiva, da uporabniki ne bi bili dezinformirani pri iskanju po e-katalogih knjižnic oziroma pri pregledovanju gradiva v prostem dostopu, ali naj knjižnice spodbujajo takšne vsebine s programskimi dejavnostmi. Prav tako v hrvaškem knjižničarstvu še ni uveljavljen izraz za strokovno gradivo, ki spada v t. i. psevdoznanost.
Predstavljeni so bili argumenti in protiargumenti za vsako od teh dilem in podani primeri knjižničarske praks ter načini, kako se lahko obstoječi spori rešijo. Poudarjen je bil dokument nabavne politike, kjer knjižnica dobro opredeli svojo politiko nabave. Ker knjižnice morajo nuditi relevantne informacije, se je pojavila dilema, kaj je bolj pomembo: relevantnost informacij ali da so knjižnice mesta tolerance in svobode govora?
Božica Dragaš. Foto: Milena Bon (osebni arhiv)
Miro Pušnik (direktor Centralne tehniške knjižnice) je predstavil Tri ravni uresničevanja odprte znanosti v Sloveniji. Slovenija trenutno doživlja pomemben proces uresničevanja odprte znanosti v nacionalni znanstveni politiki. V predstavitvi je predstavil tri vidike tega procesa: reformo Evropskega raziskovalnega prostora, ki je osnova za spremembe na nacionalni ravni, vidike sprememb v slovenski nacionalni zakonodaji ter vidik operativnega prilagajanja raziskovalnih organizacij načelom odprte znanosti na institucionalni ravni. Tretji vidik podpira projekt SPOZNAJ, ki ga je predstavil podrobneje.
Miro Pušnik. Foto: Milena Bon (osebni arhiv)
Sanja Kovačević s Knjižnice Filozofske fakultete v Zagrebu se je s predstavitvijo Slobodan pristup informacijama u akademskom okruženju – promjene i prepreke (iz perspektive kritičkog knjižničarstva) vrnila k avtorjem in mislecem v preteklost, h koreninam in načelom knjižnic, da so za uporabnike. Kot take, morajo imeti zagotovljena finančna sredstva. Niso otoki, zato pa je treba usmeriti pogled v prihodnost.
V akademskem okolju se knjižnica osredotoča na zaščito človekovih pravic in težnjo h kritičnemu diskurzu, pri čemer sta temelj družbena odgovornost stroke in etika intelektualnih svoboščin. To nas najprej vrača k načelom stroke kot “varovalom” pogojev za enakopravno učenje in izobraževanje vseh članov družbe. Zagotoviti prost dostop do informacij je velik izziv današnjemu knjižničarstvu, zlasti na visokošolski/akademski/znanstveni ravni, saj so visokošolske knjižnice kot del ustanov dolžne slediti trendom samega sistema znanosti in visokega šolstva.
Družbeno-ekonomska transformacija v smeri komodifikacije znanja in izobraževanja, ki smo ji trenutno priča, nas postavlja pred nove oblike proizvodnje in distribucije informacij, še posebej znanstvenih informacij. Po mnenju avtorice je pravica do dostopa do informacij, ki jih proizvaja akademska skupnost, ključno etično in profesionalno vprašanje za visokošolskega knjižničarja (pogosteje knjižničarko). V predstavitvi je omenila okroglo mizo o prostem dostopu do informacij leta 2005, ki je bila posvečena tej temi. Avtorica je skušala analizirati, kako so se skozi zakonodajni okvir, pa tudi skozi profesionalne/strokovne in izobraževalne akte v zadnjih dveh desetletjih spreminjali koncepti, kot so akademska svoboda, avtonomija univerze, intelektualna lastnina, avtorske pravice, odprta znanost, skupno dobro/javno dobro, pa tudi sama pravica do prostega dostopa do informacij.
Kaj danes pomeni pravica do informacij? Pred dvajsetimi leti je veljalo, da je to eden od stebrov sodobne demokratične družbe in da bi ta koncept morali uporabljati v najširšem smislu. Danes se zdi, da se ta pomen in vrednost v praksi dejansko oži in zamegli, kar se lahko opazi tudi v nekaterih relevantnih pravnih in strokovnih dokumentih (smernice, standardi, zakoni, podzakonski akti). Sama taka praksa ustvarja kolizije, ki prinašajo omejitve in ovire v poklicnem pristopu (na primer zakonodaja o avtorskih pravicah, ki je v nasprotju z interesi družbe kot celote), in akademska in znanstvena skupnost bi morali služiti interesom družbe, kar pomeni zagotoviti znanje skupnosti in omogočiti njegovo neovirano deljenje in širjenje. Položaj kritičnega knjižničarstva dopušča tudi bolj radikalna vprašanja in aktivistični pristop ter pogosto izstopa iz okvirov institucionalnih postavk ali vsaj poskuša te postavke spreminjati. Postavljenih je bilo nekaj vprašanj, kako se kot knjižničarska skupnost v akademskem okolju, poleg hvalevrednih projektov odprte znanosti v institucionalnem okviru, lahko zavzemajo knjižničarji za širjenje svoboščin pri dostopu do informacij in s pritiskom na institucije, znotraj katerih delujejo: s tem, kako se poklicno boriti, da etično načelo “znanost je javno dobro” ne postane le slogan na aktivističnem transparentu.
Sanja Kovačević. Foto: Milena Bon (osebni arhiv)
Na okrogli mizi sta bila predstavljena še dva primera iz šolstva.
Tema referata Maje Kasapović, sociologinje iz Strokovne šole Virovitica je bil projekt Deliberacija u Strukovnoj školi Virovitica. Nizka ozaveščenost o pomembnosti aktivnega državljanstva in pomanjkanje demokratične kulture sta značilna za mlade v Hrvaški. Težava nastane, ker mladim niso dostopne dejavnosti, ki bi jih usposobile za razvijanje in zagovarjanje lastnih stališč (problem dvoizmenskega pouka, ni sobotnih prevozov do šole). Strokovne šole so do neke mere prikrajšane za določene vsebine, ki bi morda spodbujale učence k kritičnemu razmišljanju in argumentirani razpravi. Zato je predavateljica izpostavila projekt ustanovitve debatnega kluba, kjer je debata strukturirana razprava z določenimi pravili, v kateri sodelujeta dva tima: afirmacija in negacija. Afirmacija s svojimi argumenti dokazuje zastavljeno tezo, medtem ko negacija napada afirmativne argumente in izpostavlja lastne. Znotraj debatnega kluba so učenci razvili veščine argumentacije, kritičnega razmišljanja, izražanja, skupinskega dela, obenem pa postali bolj občutljivi na raznolikosti, pomembnost človekovih pravic in krepili so svoje sposobnosti za informirano delovanje. Te veščine so uporabili med deliberativnimi dejavnostmi v strokovni šoli, obliki javne razprave, kjer so učenci imeli priložnost razpravljati o problemih, ki jih pestijo, in predlagati določene rešitve. Dva pereča problema, ki sta jih učenci prepoznali, raziskali, argumentirali ter predstavili v svoji javni razpravi, sta bila: problem prevoza in problem strokovne prakse. Sodelovanje v teh dejavnostih je učencem prineslo praktične izkušnje in trajno znanje kot temelj za aktivno sodelovanje v družbi. Rezultat njihove argumentirane javne razprave je bila ponovna uvedba sobotnih linij avtobusov, nagrade in povabila na konferenco v Atenah.
Anita Tufekčić (OŠ „Antun i Stjepan Radić“ Gunja) in Biljana Krnjajić (OŠ Siniše Glavaševića Vukovar) Čiji je crtež najljepši? – Razvoj dječjih vrlina i vrijednosti pa sta opisali sodelovanje v projektu VirtoEuropa, v okviru katerega je bil oblikovan niz dejavnosti za spodbujanje čustvenega in socialnega razvoja učencev, razvoja komunikacijskih veščin ter pozitivnega razmišljanja. Cilj projekta je bil oblikovati zabaven in poučno vsebino o Evropski uniji, ki temelji na programu Virtograd in pomaga vsakemu otroku, da ozavesti svoje pravice, vrednote, odkrije svoje potenciale ter razvije kreposti. S projektom so učencem želeli sporočiti, da je sodelovanje in prispevanje v družbi s svojimi talenti edini način za udejanjanje evropskih vrednot in ciljev. Te talente je treba spoštovati in sprejemati, da lahko skupaj delamo ter ustvarjamo, in da samo združeni v svoji različnosti dosežemo “supermoči”.
Na delavnicah so se učenci s pomočjo slikanic iz projekta spoznali z liki fantov in deklet ter njihovimi pravicami. Odkrivali so, kako gradijo samozavest in spoštovanje do sebe ter spoznavajo svojo vrednost in talente. Poleg tega so izvedeli, kako omenjeni liki razvijajo intelektualne in čustvene veščine, ki jih bodo uporabljali za doseganje lastnih dosežkov in ciljev s sodelovanjem z drugimi, kar je eno od temeljnih otroških pravic, s katero se otroci rodijo. Med te pravice sodijo tudi pravico do ustvarjalnosti, hrabrosti, vztrajnosti, marljivosti, potrpežljivosti, modrosti, ljubeznivosti itd. Učenci so to povezali s krepostmi ter odkrili še eno “supermoč”, imenovano toleranca.
Učenci so skupaj zaključili, da imamo pravice in talente ali “supermoči” vsi. Iz ene od slikanic so izvedeli, da je moto Evropske unije “Ujedinjeni u različitosti” in so se spomnili, da je to povezano s “supermočjo” tolerance. Primarni cilj je ustvariti okolje, v katerem bodo vsi otroci uresničevali svoje pravice ter imeli temelje za razvoj avtentičnosti, izbiro nadaljnje izobrazbe in uresničevanje svojih potencialov, da bodo kot odrasle osebe živeli izpolnjena življenja ter prispevali k družbi, v kateri živijo.
Anita Tufekčić in Biljana Krnjajić. Foto: Milena Bon (osebni arhiv)