15th Qualitative and Quantitative Methods in Libraries International Conference (QQML2023)

V Heraklionu (Grčija) je od 30. maja do 3. junija 2023 potekala že 15. mednarodna konferenca o uporabi kvalitativnih in kvantitativnih metod v knjižničarstvu.

Uvodno predavanje na QQML konferenci

»Konference od leta 2009 organizira združenje ISAST (International Society for the Advancement of Science and Technology). Namen konferenc QQML je podpora t. i. konceptu na dejstvih utemeljenega knjižničarstva (ang. evidence-based librarianship). Izhodišče omenjenega koncepta je, da morajo biti pristop k problemom, iskanje rešitev in sprejemanje odločitev o ravnanjih, zasnovani na dejstvih, torej na relevantnih podatkih, pridobljenih z znanstvenim raziskovanjem ter uporabo ustrezne znanstvene metodologije in raziskovalnih metod, tako kvantitativnih kot kvalitativnih. Izbrani prispevki, predstavljeni na konferencah, so objavljeni v odprto dostopni spletni reviji QQML: International Journal of Library and Information Science, ki izhaja od leta 2012.« (Vir: Knjižničarske novice)

Letos je konferenca potekala v hibridni obliki, prijavljeni udeleženci so prihajali iz 46 držav.

Udeleženci QQML 2023

Udeleženci, ki smo pripotovali na največji grški otok Kreto, smo se štiri dneve srečevali na Hellenic Mediterranean University. Konference v Heraklionu se je udeležilo 150 udeležencev (58 v predavalnicah ter 92 prek spleta). Iz Slovenije nas je bilo prisotnih sedem udeležencev.

V sklopu konference sta bili organizirani dve ekskurziji (ena poldnevna – obiskali smo tradicionalno grško vasico Arolithos, in ena celodnevna – obiskali smo Gortyno, arheološki muzej Messara, samostan Kalyviani ter obmorsko mestece Matala). Organizirana je bila tudi večerja, kjer se nas je srečala večina udeležencev. Okušali smo tradicionalno grško hrano ter plesali v ritmu sirtakija.

Druženje slovensko-srbskih udeležencev na družabni večerji

Program štiridnevne konference je bil zelo obsežen. Skupaj je bilo predstavljenih 111 referatov, od tega kar 62 na daljavo. Izvedene so bile tri delavnice, pet plenarnih predavanj (med njimi 3 virtualne), predstavljenih je bilo osem posterjev.

Vsebina konferenčnih prispevkov se je nanašala na meritve, raziskave, metodologije, analize, različne knjižnice, dejavnosti, uporabnike, gradivo, bibliometrijo, menedžment, faktor vpliva, indekse in informacijsko pismenost.

Osrednja tema letošnje konference je bila »Knjižnica kot spodbujevalka demokracije in aktivnega državljanstva«.

Naslovi 19. vsebinskih sklopov: Knjižnice – temelj demokracije, Informacijske pismenosti, Knjižnični viri: ocenjevanje in vpliv, Spreminjanje vzorcev: šolske knjižnice, Spreminjanje vzorcev: človeški viri, Spreminjanje vzorcev: visokošolske knjižnice, Metode upravljanja za trajnost in inovacije, Odzivnost uporabnikov: vpliv knjižnice, Učni rezultati novih pobud knjižnice, Sledenje prihodnosti knjižnic in informacijskih centrov, Informacijske storitve na področju zdravja, Dediščina in nesnovni viri: organizacija in konvergenca, Družbeni učinek knjižničnih storitev, Uporaba kvalitativnih in kvantitativnih metod, Znanstveno komuniciranje, dinamika, Povezovanje raziskav in prakse: sinergije in njihov pomen za prakso, politiko in akademsko sfero, Knjižnične storitve za raziskovanje in izobraževanje, Dodana vrednost knjižničnih storitev, Omogočanje storitev za državljane z zemljevidi/GIS.

S prispevki so na konferenci sodelovali tudi slovenski avtorji oziroma avtorice, in sicer:

• Erika Žitko in Marijan Špoljar (Mestna knjižnica Ljubljana): The Web-based Application for Collecting Data and Statistics of Library Events (BelPrIz) = Spletna aplikacija za spremljanje dogodkov MKL
• Tjaša Jug, Polona Vilar, Katarina Švab, Denis Kos, Sonja Špiranec in Mihaela Banek Zorica (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo): Responding to Labour Market Needs in Industrial Property Education in Slovenia and Croatia. How Can Academic Libraries Contribute? = Odziv na potrebe trga dela na področju industrijske lastnine. Izobraževanje v Sloveniji in na Hrvaškem
• Petruša Miholič (Inštitut za kovinske materiale in tehnologije): The Scientific Publications of Researchers Affect the Quality of Science – True or False? = Znanstvene objave raziskovalcev vplivajo na kakovost znanosti – res ali ne?
• Alenka Kavčič Čolić in Andreja Hari (Narodna in univerzitetna knjižnica): How to Make Digitization Results Accessible to all Communities: The Case of EODOPEN Project = Dostavni formati digitaliziranega gradiva za uporabnike s posebnimi potrebami: rezultati raziskave EODOPEN

Izpostavili bi štiri predavanja, ki so na nas naredila največji vtis.

A study of Prison Book Projects in the U.S.
Andrea Wyman je predstavila Prison Book Project, ki že od leta 1994 poteka v Združenih državah Amerike. Namenjen je oskrbovanju zapornikov s knjigami. Slogan projekta je: Dotakniti se življenj za rešetkami.
Projekt je bil ustanovljen na Floridi. Prvotni načrt je bil, da v dveh letih lokalni zapor oskrbijo s 1.000 knjigami. Zaradi visokih donacij, ki jih je ustanovitelj Ray zbral po lokalnih cerkvah, je številka narasla na 38.000 knjig. Ta prvi uspeh ga je navdihnil in spodbudil, da je za pomoč zaprosil tudi založnike. Nagovoril jih je z besedami, da »če vsak zapornik prebere eno knjigo, jo priporoči drugemu zaporniku, obadva svojim sorodnikom, bodo založniki kmalu imeli mnogo novih kupcev.« S sredstvi, ki jih je pridobil od njih, se je projekt uspešno razširil na več kot 2.766 ustanov po vseh 50 zveznih državah Amerike (na čakalni listi za priključitev je trenutno več kot 900 ustanov). V zadnjih štirih letih so razdelili več kot 1,1 milijon knjig. Pri akciji sodeluje nekaj redno zaposlenih (neprofitna organizacija), ostali so prostovoljci.
Knjige se pošiljajo ali direktno zapornikom ali pa kaplanom v zaporih. V primeru, da pošljejo knjige kaplanom in jih ta postavi v knjižnico kapele, knjiga doseže okrog 30 bralcev. Če knjigo pošljejo direktno zaporniku, jo bodo poleg njega mogoče prebrali še največ štirje zaporniki. Trenutno v vsako ustanovo enkrat letno pošljejo cca. 500 knjig, ki jih pred tem pregledajo v centru Cenzorship of Books in Prison.
Največji pečat akciji puščajo pisma zapornikov, ki jih pošiljajo kot zahvalo za prejete knjige. Pišejo o tem, kako jim knjige pomagajo preživeti, kako jim dajejo občutek svobode skozi zgodbe, ki jih berejo (najbolj brani so ‘western’ ter ljubezenski romani). Knjige (priročniki, slovarji, pravne knjige) jim prinašajo nova znanja, spretnosti, z njimi osebnostno rastejo ter skrbijo za mentalno zdravje.

Engaging Citizens and Communities: A public History Approach for Libraries
Chiara De Vecchis je predstavila svoj prispevek v sklopu predavanj na temo sledenje prihodnosti knjižnic in informacijskih centrov.
Splošne knjižnice imajo zelo pomembno vlogo na področju domoznanske dejavnosti, kjer zbirajo, hranijo, obdelujejo in predstavljajo gradivo o lokalni skupnosti. V primerjavi z ostalimi kulturnimi ustanovami, kot so muzeji in arhivi, so bolj dostopne za uporabnike. Pri tem se mogoče še ne zavedajo dovolj dejstva, da svetovni splet in družbena omrežja delujejo kot ojačevalci, ki dajejo glas ljudem in družbenim skupinam, ki iščejo prepoznavnost, zlasti v skupnostih, katerih zgodbe so bile neizrečene, zanemarjene s strani uradne zgodovine ali napačno skomunicirane. Ta pojav spodbuja potrebo po zgodovini, ki je ne obravnavamo kot kronološko verigo dejstev, temveč kot korenine iskanja, ki jih dojemamo v povezavi z ljudmi in njihovimi identitetami. Prav takšen način obravnave zgodovine pa lahko ob ne podpori ustreznih znanstvenih metod vodi v podajanje napačnih in neresničnih dejstev. S tem se potreba po javni zgodovini povečuje, splošne knjižnice pa so tiste, ki lahko veliko prispevajo pri takšnem načinu obravnavanja zgodovine. Predvsem je delovanje knjižnic tesno povezano z lokalno skupnostjo, imajo bogate zbirke gradiva in so pospeševalke informacijske pismenosti. Knjižnice bi bile lahko bolj učinkovite pri ohranjanju zgodovine in interpretiranju le-te, če bi se zavedale perspektiv, ki jih prinaša javna zgodovina, in bi se pri svojem delovanju še bolj povezale z arhivi in muzeji kot dvema glavnima partnerjema pri promociji kulturne dediščine, ki je pomemben delček naše preteklosti.

Discovering Information Hygiene
Michaela Dombrovská s Šlezijske univerze v Opavi je predstavila študijo o informacijski higieni (IH), ki je ključna za ohranjanje zdravega in varnega digitalnega okolja, saj nam omogoča učinkovito uporabo informacij in preprečuje negativne vplive napačnih ali zavajajočih informacij. V digitalnem svetu je pomembno razviti spretnosti, ki nam omogočajo preverjanje in izbiranje zanesljivih virov informacij. Koncept IH se je pojavil že konec 90-tih let prejšnjega stoletja, ko je Linda Stone predstavila koncept »neprekinjene delne pozornosti«, ki opisuje stanje uma, ki nenehno išče informacije in ne želi ničesar prezreti; ta aktivnost sicer lahko poveča našo učinkovitost, vendar nas lahko tudi preobremeni. IH je tema, ki jo obravnavajo knjižničarji in strokovnjaki za informacijsko pismenost ter pomeni zavedanje pomembnosti razvijanja veščin, ki nas opolnomočijo za kritično vrednotenje informacij, iskanje zanesljivih virov in preverjanje dejstev. Ob tem je pomembno tudi prepoznavanje in izogibanje lažnim ali zavajajočim informacijam ter zavedanje pristranskosti. Eden od ključnih vidikov IH je varovanje osebnih informacij in podatkov, saj smo vse bolj izpostavljeni različnim vdorom v zasebnost. Če je naše informacijsko okolje onesnaženo z napačnimi informacijami, sovražnim govorom ali spletnim nasiljem, se moramo aktivno vključiti v čiščenje takega okolja s širjenjem zanesljivih informacij, ozaveščanjem o problematiki in aktivnim prispevanjem k ustvarjanju varnega in konstruktivnega digitalnega prostora, je poudarila avtorica.

The Impact of Remote Work on Academic Librarians’ Professional and Personal Lives: An Ethnographic Study
Pandemija je človeštvo postavila pred marsikatero preizkušnjo in močno vplivala na naše zasebno in poklicno življenje. Z nenadnim prehodom na delo od doma smo se morali soočiti s številnimi strokovnimi izzivi in prilagoditvami v domačem okolju. Študije o vplivu dela na domu na visokošolske knjižničarje sta se lotila antropolog in etnograf Andrew Asher ter knjižničar za ocenjevanje visokošolskih storitev Brian Winterman, oba z Univerze Indiana Bloomington (ZDA). Spoznati sta želela prednosti in slabosti tovrstnega dela ter organizacijske spremembe. Kot prednosti na področju zdravja so anketirani izpostavili zmanjšanje anksioznosti, več energije in časa za rekreacijo, počutili so se srečnejše. Na področju družine so izpostavili več časa s partnerji, z otroki in ljubljenčki, lažje usklajevanje obveznosti do šole, prevoze otrok. Prednosti so zaznali tudi na finančnem področju, saj so privarčevali pri nakupu hrane, oblačil, goriva, plačilu varstva, parkirnin. Prihranili so čas za urejanje za odhod in pot v službo. Izpostavili so, da nekatere prednosti, kot na primer več časa za družino ali opravljanje hišnih opravil, niso nujno vedno prednosti, temveč so lahko tudi moteči dejavniki. Večina je zato potrebovala več časa, da so oboje uskladili. Tisti, ki so prej redno pešačili v službo, so se manj rekreirali. Dostop do hrane kadarkoli ni bil najbolj primeren za vzdrževanje telesne teže in je pri nekaterih povzročal tudi prenajedanje. Delo od doma je zahtevalo ureditev delovnega prostora in nekateri so se celo podali v nakup nove nepremičnine, ki je imela posebej urejen delovni prostor. Na poklicnem področju pa so kot močno prednost prepoznali večjo vključenost in zmožnost sodelovanja v posameznih delovnih skupinah (ZOOM) ter po predhodni krajši rekreaciji večjo zbranost za branje, pisanje ter kreativno in analitično delo. Kot slabost so izpostavili zmanjšanje socialnih stikov s sodelavci, slabšo IT podporo, težji nadzor podrejenih, težave pri spoznavanju novih sodelavcev. V začetku so delali po pisarniškem urniku (od 9. do 17. ure), sčasoma pa so čas dela prilagodili zasebnemu življenju. Po koncu pandemije se je le nekaj knjižničarjev vrnilo v pisarno, saj so želeli znova vzpostaviti fizičen stik s sodelavci in študenti. Drugi so nadaljevali delo do doma, bodisi ga kombinirali z občasnim delom v pisarni. Velika večina anketiranih je namreč razvila poseben čut za razporejanje nalog in v skladu s tem določanje, kje bo delo potekalo. Našli so nove in kreativne načine za učinkovito izpolnjevanje svojih obveznosti in hkrati usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Kombinacija dela od doma in dela v pisarnah je tako za večino anketiranih visokošolskih knjižničarjev postala nova normalnost.

Vsi povzetki so dostopni na povezavi.